Prekletstvo samostojnih podjetnikov

V Sloveniji je čedalje več samostojnih podjetnikov. To se sliši, kot da so pri nas kapitalistična nebesa, v resnici pa je s. p. v slovenski različici postal sinonim za životarjenje. Da si mnogi »svobodni podjetniki« ne morejo oziroma ne upajo vzeti niti bolniške, ko bi jo nujno potrebovali, ni edini nujni problem, ki vpije po rešitvi. Zato pozivamo vlado, naj ukrepa!

S. p. že dolgo ni več rezerviran za tiste, ki služijo bajne dobičke. Vedno več je takšnih, ki se poskušajo s tem statusom preprosto prebiti, a morajo z minimalnimi prejemki plačevati enako visoke prispevke kot tisti, ki zaslužijo desetkrat, tudi stokrat več. Kljub visokim davkom jim država v zameno ne nudi kaj prida. Tako so prepuščeni sami sebi, zvezdam in usodi. Ureditev razmer na tem področju je nujna, zato poslancem in vladi ponujamo predloge, ki ne bi samo omogočili boljših razmer za preživetje številnim mladim, umetnikom, novinarjem in drugim »podjetnikom«, temveč bi tudi motivirali ljudi, da delajo za državo in ne proti njej. S takšno ureditvijo namreč ne bi bili pahnjeni na rob preživetja in še pomislili ne bi na delo na črno. Kaj pravite, državniki, bi podprli poštene ljudi, ki imajo čiste posle?

Tudi če ne zaslužiš – plačaj?!

Medtem ko lahko plača pri samostojnih podjetnikih precej niha, so prispevki enaki za vse. Tako bo nekdo, ki je v enem mesecu morda zaslužil zgolj 600 evrov, od tega za prispevke in davek moral plačati državi približno 400 evrov, za življenje pa mu jih bo ostalo 200. Se to komurkoli, ki to bere, zdi smiselno? Država mu torej pobere več kot polovico oziroma kar dve tretjini zaslužka?! Ko mora posameznik večino svojega težko prigaranega zaslužka odstopiti državi, on pa potem životari z ostanki, vemo, da je sistem zgrešen. Prispevki za samostojne podjetnike se določajo glede na povprečno slovensko plačo, prav nič pa niso regulirani v primeru, ko podjetnik te povprečne slovenske plače ne dosega. Zato bi bilo edino smiselno in pravično prispevke določati glede na zaslužek oziroma jih zmanjšati tistim, ki na letni ravni zaslužijo najmanj. Če tega ne storite, bodo ljudje še naprej prisiljeni zapirati svoja podjetja, število tistih, ki jih mora država podpirati s socialno podporo, pa bo še naprej drastično naraščalo. Ali ni veliko preprosteje znižati prispevke in omogočiti ljudem, da so se sposobni sami preživeti? Zato: Znižajte prispevke pri manjših zaslužkih!

Dopust, kaj je to? 

Tisti »podjetniki«, ki nimajo nikogar zaposlenega in delo opravljajo sami, zaslužek pa zadošča ravno za spodobno plačo, dopusta skoraj ne poznajo. Zakon določa, da bi si mora vsak delavec, ki je zaposlen za polni delovni čas, enkrat v letu vzeti dva tedna dopusta skupaj. To so tudi priporočila psihologov, saj tako menda »vzdržujemo psihično kondicijo in dobrobit«. Samostojni podjetniki, med katerimi se skriva tudi veliko prekarcev, nemalokrat delajo precej več kot osem ur na dan. Zanje se delovnik ne ustavi ob določeni uri. In si z veliko težavo vzamejo dopust, ker to pomeni velik izpad dohodka, prispevke pa je konec meseca vseeno treba plačati. In tako pač delajo v nedogled in se izčrpavajo. Ni malo takšnih, ki si v dolgoletni karieri še nikoli niso vzeli dopusta! Le kako, saj si še bolniške ne morejo, ko bi jo nujno ?! Razlog je identičen. Zakaj ne bi država samostojnim podjetnikom, ki ne presegajo določenega zaslužka na letni ravni in v podjetju nimajo drugih zaposlenih, ki bi lahko delo opravljali namesto njih, omogočila oprostitev plačila prispevkov v času koriščenja glavnega dopusta?Zato: Uzakonite delno oprostitev plačila prispevkov v času koriščenja dopusta!

Kdaj ste si nazadnje vzeli dopust?

Hoja po prstih poštenih ljudi. Bojan Kotnik, prevoznik: »Zadnja leta si ga vendarle privoščim, so pa bila obdobja, ko si ga nisem vzel tudi po štiri leta skupaj. Ni bilo niti časa niti denarja za to. Ideja, da bi imeli samostojni podjetniki plačan dopust, se mi zdi odlična, a se bojim, da ima država za nas premalo posluha. Že to, da bi nam dovolila izplačati si regres in si s tem zmanjšati davčno osnovo, bi bil svojevrsten dosežek. Je pa še marsikaj drugega, kar bi bilo treba urediti. Inšpektorji bi morali biti tu zato, da nam pomagajo, ne pa da nam otežujejo delo z vedno novimi predpisi in zahtevami. Hoja po prstih poštenih ljudi res nima nobenega smisla.«

Samostojni podjetniki smo sužnji. Gabrijela Trček, šivilja: »Sicer sem bila na krajšem dopustu lani avgusta, si ga pa kot samostojna podjetnica s težavo vzamem. Tako je že dobrih dvajset let, odkar imam samostojno podjetje. Partnerji, s katerimi sodelujem, bi moje delo naročali še ponoči, in je zelo težko najti okno, ko si lahko vzamem oddih. Dva tedna izpada dela se močno poznata v denarnici. Delavca, ki je redno zaposlen, po dopustu čaka plača, nas pa račun za prispevke in akontacijo davka. Da sploh ne začenjamo z bolniško. Bolje, da sploh nisi bolan. Hvala bogu nisem pogosto, kadar sem bila, pa se je zgodilo, da sem iz sebe iztisnila zadnje kančke moči, da sem kljub bolezni nadaljevala delo, za katero sem imela tudi rok. Samostojni podjetniki smo v bistvu sužnji. Država nam žal nič kaj ne pomaga pri tem, da bi se zadeve vsaj približno uredile.«

Pavza za prispevke med bolniško in dopustom! Maja K., oblikovanje in marketing: »Daljšega oddiha od tedna dni ne pomnim. Potrebna bi bila pavza za prispevke v primeru bolniške ali dopusta. Ja, tudi dopusta – seveda je lahko omejen podobno kot pri drugih zaposlenih, da ne bi prihajalo do zlorab, vendar bi tak preprost ukrep lahko marsikaterega mikropodjetnika obvaroval pred živčnim zlomom, stečajem …«

Zaradi operacij zapirajo podjetja. Katja P., podjetnica: »Bolj kot dopust se mi zdijo problematični prispevki, ki se še kar naprej višajo. Ključno bi bilo tudi popraviti tistih 30 dni bolniške, ko so samostojni podjetniki prepuščeni samim sebi, namesto da bi jim država priskočila na pomoč. Vem, državo skrbi izkoriščanje bolniške odsotnosti, ampak to bi se gotovo dalo urediti, morda z dodatno komisijo ali čim podobnim. Primerom, ko je predvidena daljša bolniška odsotnost, bi se moralo nemudoma ponuditi finančno podporo, ne pa da zaradi operacij ljudje zapirajo podjetja, ker niso sposobni pokriti stroškov.«

Nikoli na dopust brez slabe vesti. Petra Šket, podjetnica: »Brez slabe vesti si nikoli ne privoščim dopusta. Nižji prispevki bi bili še kako dobrodošli in tudi drugačna regulacija bolniške. Kadar ima podjetnik angino, komaj živi, en teden izgubi, potem pa ravno tako plača prispevke. Če vsak mesec zaslužiš za plačo, že pokompenziraš, tako pa …«

Delam tudi na dopustu. Tjaša Guzej, prevajalka in lektorica: »Sicer si privoščim dopust, a imam vedno s sabo prenosni računalnik in večinoma vsaj malo delam. Sem si pa tudi že privoščila dopust čisto ‘na off’, ampak sem zaradi tega 14 dni prej in potem delala najmanj deset ur na dan, sedem dni v tednu. Pred tremi leti sem staknila vodene koze in sem morala kljub temu delati. Tako da ne samo na področju dopusta, ampak tudi na področju bolniške odsotnosti nujno potrebujemo konkretno spremembo.«

Dopusta itak ni.  Nadja Baćac, podjetnica:  »Pravega dopusta ni. Prvič, je krajši, sedem ali deset dni, največ štirinajst, ker si več ne moremo privoščiti ne finančno ne zaradi izostanka od posla. Drugič, ves čas si z eno nogo v poslu, čez dan ali zvečer, ko otroci zaspijo. To me niti toliko ne moti, ker je podjetništvo tudi način življenja. Moti pa me, ko zbolimo in moramo vseeno delati pri 39 stopinjah vročine, slabem počutju. Delati moramo, kadar so naši otroci bolni in smo hkrati bolni sami ter potem na račun svojega zdravja ‘žgemo’ nočno delo.«

Vir: https://novice.svet24.si/clanek/novice/slovenija/5aa924f619670/prekletstvo-samostojnih-podjetnikov

Resnica o tehnološkem napredku

Pisalo se je leto 1963…

Pisalo se je leto 1963, ko je takrat 39-letna Winifred Hughes postala ponosna lastnica električnega štedilnika Belling Classic. Zanj je po navedbah Guardiana plačala 79 funtov, danes bi bila cena 1500 funtov. Odplačala ga je obročno v štirih letih. Danes lahko zapišemo, da je bil nakup zelo ugoden. Hughesova, ki je ob objavi zgodbe štela 92 let, ga je uporabljala skoraj vsak dan, 52 let. Kuhala je obroke za petčlansko družino, družina se je na kosilu dobivala skoraj vsako nedeljo. Štedilnik je nikoli ni pustil na cedilu.

 

 

“Takrat so izdelovali stvari, ki so trajale,” je povedala. Ob nakupu štedilnika je prejela še kuharico, v kateri je našla recepte za jedi, ki jih pripravlja še danes. Ponosno pravi, da nikoli v življenju ni naročila hrane, ki bi ji jo dostavili na dom, saj enostavno ni čutila potrebe po tem. Zato pa se ji je pred kratkim pokvaril termostat, štedilnik pa je romal na smetišče. Danes na trgu ne najde tako velikega štedilnika, ki bi bil primeren za njeno, po meri narejeno kuhinjo iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zaveda se, da štedilnik, ki ga bo imela, ne bo delal pol stoletja.

Šli bi na Mars, a ne znamo izdelati naprav, ki bi delala desetletja V Veliki Britaniji so zato, ker je življenjska doba kuhinjskih aparatov vse krajša, začeli s peticijo, s katero želijo proizvajalce kuhinjskih aparatov in bele tehnike prepričati, da objavijo rok trajanja svojih proizvodov. Leto dni po objavi zgodbe peticijo ljudje še podpisujejo in za zdaj so zbrali več kot 11 tisoč podpisov, od vlade pa zahtevajo, da jih pri prizadevanjih podpre. Potrošniki so na proizvajalce besni, ker izdelujejo naprave, ki jih ni možno popraviti, oziroma so popravila predraga, da bi se to sploh izplačalo.

 

 

Tara Button, ki je zagnala peticijo, je osnovala tudi posebno spletno stran BuyMeOnce, na kateri lahko kupiti naprave z doživljenjsko garancijo. “Nesprejemljivo je, vse skupaj meji celo na kriminal, da v času, ko želimo poleteti s človeško posadko na Mars, ne moremo kupiti čajnika, ki bo delal več kot šest let,” pravi in dodaja, da so nekoč izdelovali trajne, kakovostne proizvode. Danes je po njenih besedah po smeteh na tone pokvarjenih in polomljenih naprav, proizvajalec pa zameri tudi, da se ne zmenijo za ekološke standarde.

Poceni ni kakovostno “Želeli smo poceni stvari in smo jih dobili, a izgubili kakovost,” pravi Kenneth Watt, prodajalec rezervnih delov za inženirje, ki sam popravlja naprave iz zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Tudi sam poudarja, da se je življenjska doba elektronskih naprav močno skrajšala. “Bela tehnika, ki so jo proizvajali v drugi polovici prejšnjega stoletja je delovala 15 in več let, danes šest ali sedem let. Kupci zahtevajo poceni proizvode, zato je kakovost slabša,” pravi in pove, da so pralne stroje do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, tako kot avtomobile, servisirali enkrat na leto. Danes se naprave zaradi previsoke cene sploh ne popravljajo več, nekateri deli so tako zapečateni, da jih je nemogoče odpreti, ne da bi jih polomili. Lahko jih le vržete v smeti in kupite nove, pojasnjuje strokovnjak.

 

 

 

Guardianu so se javili številni bralci, ki imajo doma še vedno delujoče naprave, ki so stare več desetletij. 35-letni Nick Buckley je dejal, da še vedno uporablja Rowentinov parni likalnik, izdelan v Zahodni Nemčiji. Pred 16 leti ga je dobil od mame, ki ga je z istim likalnikom učila likati, ko je bil še otrok. Chris Evans uporablja sesalec iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, 36-letna umetnica Anna Niman iz Londona pa uporablja star mamin šivalni stroj iz leta 1923.

P.S.

Proti koncu prispevka sem namerno pustil originalni stavek :”…uporablja Rowentinov parni likalnik…”, kar je svojevrstna sklanjatev (gre za znamko Rowenta), pisca Žurnalovega članka. 😦

 

Vir:  http://www.zurnal24.si/svet/nekoc-so-bili-vecni-zdaj-pa-se-elektricni-aparati-pokvarijo-po-izteku-garancije-295978

 

Neupravičena reklamacija – Da ali NE ?

 

Tržni inšpektorat RS v zadnjem času opaža, da se je čedalje več trgovcev odločilo, da bo zaračunavalo t. i. neupravičene reklamacije. V praksi to pomeni, da bo trgovec izdelek, ki ga potrošnik reklamira, pregledal, in v kolikor bo ugotovil, da je reklamacija neupravičena, takšen pregled zaračunal. Je taka praksa trgovcev upravičena?

 

IZOBRAŽEVANJE
Podjetniki med zakoni in inšpektorati
Tako kot potrošniki imate tudi podjetniki svoje dolžnosti in pravice! Veste, kakšna je zakonska podlaga vaše dejavnosti, ki jo opravljate? Ste prebrali tudi drobni tisk?
Več informacij
Kaj pravi zakonodaja?

Neupravičene reklamacijePravice potrošnika iz naslova garancije in stvarne napake potrošnikom pripadajo na podlagi Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) in jih ni mogoče niti omejiti niti izključiti, pišejo na Tržnem inšpektoratu RS. Zakon tudi navaja, da je prepovedano postavljati pogodbene pogoje, ki so nepošteni do potrošnika. Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Če so izpolnjeni ti pogoji, se šteje za nepošten pogodbeni pogoj tudi tisti, ki omejuje ali izključuje potrošnikove pravice do pravnega varstva.

Prijava na izobraževanje

Kot nepoštena poslovna praksa, ki je skladno z določbami ZVPot prepovedana, se šteje, če podjetje zavaja glede pravic, ki jih ima potrošnik v skladu z zakonom, vključno s pravico do garancije, stvarne napake ali nepravilno opravljene storitve.

Zaračunavanje za neupravičene reklamacije: trgovci naj s tem “takoj prenehajo”

V primeru zaračunavanja t. i. neupravičenih reklamacij se potrošnikom omejuje, v določenih primerih pa celo izključuje, njihova pravica uveljavljati zahtevke iz naslova garancije ali stvarne napake, saj nad potrošnikom visi breme, da bo moral, če bo trgovec reklamacijo označilo kot neutemeljeno, plačati določen znesek.

Prijava na izobraževanje

Potrebujete pravno svetovanje?
Obrnite se na naše strokovnjake.
Za ponudbo pokličite na 01 600 15 30 ali pišite na data@data.si.
Pri tem se še bolj utemeljeno postavlja vprašanje, ali je odločitev trgovca o nepriznavanju reklamacijskih zahtevkov dejansko utemeljena in ali nima pri tem pred očmi samo zaslužek, še posebej, kadar je dokazno breme o tem, ali je napaka posledica mehanske poškodbe ali ne, na potrošniku.

Tržni inšpektorat nagovarja trgovce, da prenehajo z zaračunavanjem t. i. neupravičenih reklamacij.
Klikni in deli
Tržni inšpektorat ob tem dodaja, da naj vsi trgovci, ki zaračunavajo t. i. neupravičene reklamacije, “s tem takoj prenehajo in omenjeno postavko odstranijo iz svojih cenikov”, potrošnike, ki bi se s tako prakso srečali pa naprošajo, da jih o tem obvestijo na naš elektronski naslov gp.tirs@gov.si.

Vir: TIRS

Referendum o “prostovoljnem” plačevanju članarine OZS

Je OZS članom želela zamolčati referendum o članarinah?

Ljubljana – Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) je očitno želela pretentati vlado, še bolj pa svoje nezadovoljne člane, ki že vrsto let nasprotujejo obveznim članarinam. Ukinitev teh je ena od zavez koalicijskih partnerjev, zbornice pa se lahko ukinitvi ognejo le, če tako na referendumu odločijo njeni člani. Že čez dober teden dni, 25. aprila, naj bi o ukinitvi obveznega članstva odločalo več kot 52.000 obrtnikov, a vprašanje je, koliko članov je s tem sploh seznanjenih.

Ko smo predstavnike OZS v telefonskem pogovoru povprašali, ali resnično pripravljajo referendum med člani, na katerem naj bi ti odločali o ukinitvi obveznega članstva, je bilo njihovo nezadovoljstvo več kot očitno. “Ste dobili kakšno informacijo v zvezi s tem,” so nam odgovorili z vprašanjem in želeli, da jim posredujemo vprašanja. Da bo OZS 25. aprila po območnih zbornicah člane spraševala o mnenju glede ukinitve obveznega članstva, nam je sporočil eden od obrtnikov. Hkrati je zatrdil, da zbornici ni v interesu, da bi se to razvedelo, saj je nezadovoljstvo med člani zelo veliko.

“Članstvo v zbornicah bo prostovoljno, razen v primerih, ko se članstvo z referendumom na ravni povezovanja v zbornico odloči za obvezno članstvo,” piše v koalicijski pogodbi. Če bi OZS torej uspelo izvesti referendum, na katerem bi člani potrdili obvezno članstvo, bi se ognila ukinitvi obveznih članarin. A OZS svojemu članstvu očitno ne zaupa, da bo to sprejelo “pravo odločitev”. Glede na to, da dober teden pred glasovanjem nikogar niso obveščali o prihajajočem referendumu, zelo nejevoljni pa so bili tudi, ko smo jim v zvezi s tem vprašanja zastavili mi, je vprašanje, kdo bi 25. aprila dejansko odločal o usodi več kot 52.000 članov, ki zborničnemu sistemu na leto plačajo več kot 15 milijonov evrov.

Vsak član zbornice prejme vsak mesec revijo Obrtnik, a se predstavnikom zbornice očitno ni zdelo potrebno, da bi svoje člane o glasovanju glede ukinitve obveznega članstva obvestili v reviji. Tudi na spletni strani OZS člani zbornice ne bodo zasledili ničesar o načrtovanem glasovanju. “OZS ima izdelan sistem obveščanja svojih članov, ki ga je v preteklosti in ga bo tudi v bodoče uporabljala pri obveščanju svojega članstva,” so v zbornici odgovorili na vprašanje, kdaj so člane nameravali obvestiti o glasovanju in zakaj jih niso obvestili v reviji Obrtnik ali na spletu.

V OZS nam niso želeli uradno potrditi niti, da naj bi “skrivnostni” referendum potekal 25. aprila. “OZS bo sledila priporočilom iz koalicijske pogodbe tako, da bo preverjala interes svojih članov,” so povedali, ko smo jih spraševali o datumu referenduma. So pa jasno pokazali, da se ne bodo posebej trudili pridobiti mnenja večine svojih članov. “V Sloveniji je bilo v zadnjih letih izvedenih že veliko referendumov in vsem so znana dejstva glede referendumskega odločanja,” so odgovorili na vprašanje, ali so si postavili kakšno mejo glede udeležbe. Ob tem so očitno spregledali vsakokratne večmesečne razprave glede vsebine, o kateri se odloča na referendumih.

Več o tem si lahko preberete v članku Poslovnega dnevnika.

Vir: http://www.dnevnik.si

Minister Radovan Žerjav za ukinitev obveznih članarin

Medtem ko je prva vlada Janeza Janše obvezno članstvo v GZS ukinila, je obrtnikom in podjetnikom pustila obvezno članarino. To je določila z zakonom, razdeljena je v pet razredov in znaša od 10 do 50 evrov. V zakonu še piše, da lahko skupščina OZS članom zniža članarino, a tudi v času finančne krize v zbornici posluha za to niso našli. Da naj se obvezne članarine ukinejo, razen če člani odločijo drugače, se strinja tudi minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Radovan Žerjav. Pojasnil je, da to sicer ni med prednostnimi nalogami ministrstva, da pa je med temi razbremenitev gospodarstva. Očitno na ministrstvu ne menijo, da bi obrtnike razbremenili tudi z ukinitvijo plačevanja članarine zbornici, katere storitev ne uporabljajo, kot večkrat poudarjajo nasprotniki obveznega članstva OZS.

Štiri milijone evrov na leto za stroške dela OZS

OZS prejme po zakonu 37,5 odstotka pobrane članarine, preostanek, 62,5 odstotka, gre območnim obrtnim zbornicam. V letu 2010 je OZS iz naslova članarin prejela 6,2 milijona evrov, za lani so načrtovali 5,7 milijona evrov. Padec je verjetno med drugim posledica dejstva, da obrtniki članarino v času krize vse teže plačujejo. Te za zbornico od njenih članov zdaj terja carinska uprava, prej je to počela davčna uprava. Stroški dela OZS na leto znašajo okoli štiri milijone evrov, ob tem pa naj še spomnimo, da je zdaj že nekdanji generalni sekretar Vilijem Pšeničny leta 2010 ob odhodu iz zbornice prejel 257.000 evrov bruto odpravnine, kar obrtnike, predvsem tiste, ki obveznemu članstvu nasprotujejo, zagotovo ni pustilo ravnodušne.

Trend “obrnjene globalizacije”

V zadnjem času smo lahko prebrali v Poslovnem dnevniku o trendu obrnjene globalizacije. Gre za odločitev velikih gigantov v EU, da zaradi vsesplošnega naraščanja cen naftnih delivatov in dražje delovne sile na Kitajskem razmišljajo (nekateri to že izvajajo v praksi), o selitvi proizvodnje iz Kitajske nazaj v matično domovino.

Bodo še vedno delali za nekaj dolarjev ?

Ena prvih držav, ki je sprožila trend obrnjene globalizacije je Nizozemska. To je država, ki predstavlja 5. največje gospodarstvo med državami v EU, s svojo veliko dodano vrednostjo, pa se uvršča med 7. državo po vrednosti izvoza. Postala je pomemben igralec na številnih področjih, kot so elektronika, računalništvo, industrijski proizvodi in kemija.

Nizozemska je že od nekdaj izrazito odprta država, ki si je v zgodovini ime in status ustvarila prav s trgovanjem. Tradicionalno močnim izvoznim panogam, kot so kmetijstvo, elektronika in visoke tehnologije, pa se je v zadnjem času pridružila tudi kemična industrija. K temu je izrazito pripomogla izvrstna infrastruktura, od pomembnega letalskega vozlišča Schiphol, odprtosti na morje prek največje evropske luke Rotterdam in pomembnih pristanišč v Amsterdamu, Vlissingnu in Delfzijlu, plovnih poti po rekah Ren, Maas, Scheldt in Ems, izvrstnih železniških povezav s sosednjimi gospodarskimi vozlišči, kot sta nemško Porurje in belgijski Antwerpen, pa do priključenosti na evropska omrežja za nafto, plin in etilen. Dežela tulipanov  je med drugim tudi dom elektrotehničnega velikana Philipsa, proizvajalca navigacijskih naprav TomTom, proizvajalca polprevodnikov ASML in kemične družbe Akzo Nobel. Izjemnega gospodarskega pomena je seveda celotna konurbacija Randstad, ki poleg štirih največjih nizozemskih mest Amsterdama, Rotterdama, Haaga in Utrechta vključuje tudi Delft z znano tehniško univerzo ter je eden izmed centrov Skupnosti za znanost in inovacijo Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT).

Obljubljena dežela - dežela tulipanov...

Predstavniki Philipsa, ki je med prvimi začel razmišljati o selitvi proizvodnje nazaj v matično domovino so svojo odločitev pospremili z besedami: “Proizvodni inženir na Kitajskem danes predstavlja prav tak strošek kot inženir na Nizozemskem. Razlika pa je v tem, da je na Kitajskem velika fluktuacija delovne sile in na dolgi rok to ni vzdržno.”

Več o obrnjeni globalizaciji si lahko preberete tudi v članku, ki je bil objavljen v Poslovnem dnevniku, dne 13.02.2012.

Ali bo prav odločitev evropskih velikanov o selitvi proizvodnje nazaj v evropo rešilo vse bolj presihajoča gospodarstva držav EU, bomo videli. Dražitev naftnih delivatov na svetovnem trgu pa bo prav gotovo pri tem odigralo pomembno vlogo.

Bo Philipsov recept pomagal pri okrevanju gospodarstva EU ?

In kaj to pomeni za trenutno 12,5% registrirano (koliko jih je v resnici ne ve nihče) brezposelnih aktivnih prebivalcev Slovenije? Končno začetek strmega naraščanja zaposlitev vSloveniji? Kvalitetnejša (predvsem dražja)  tehnična roba na našem tržišču. Konec začetka revščine v državi pod Alpami? Kot smo videli v preteklosti, so tudi največji svetovni gospodarstveniki napačno napovedali gospodarske trende in popolnoma ustrelili mimo. Pustimo se presenetiti, ostalo bo pisala zgodovina…

Gibanje registrirane brezposelnosti, 2005-2012

Uporaba DNK za odkrivanje ponarejene elektronike

Wired News – Ponarejena elektronika je velik problem, saj je njeno poreklo nemogoče določiti, njena zanesljivost pa je odvisna od sreče. V najboljšem primeru gre za kopije, ki se izven delovnega časa proizvajajo v kitajskih obratih, ki sicer proizvajajo za znane blagovne znamke, v najslabšem primeru pa gre za izdelke, ki z izvirnikom nimajo nič skupnega. Ponaredke, ki so mnogo cenejši od originalov, je lahko prepoznati, dosti teže pa je pri dražjih in bolj dovršenih. Ker so pereč problem tudi v vojski, je Pentagon poiskal možno rešitev, piše Wired.

V vojski je problem zlasti uporaba starih sistemov, za katere je težko najti rezervne dele in dobiti vzdrževanje. Včasih se zato zgodi, da pri raznih posrednikih in preprodajalcih nevede nabavijo ponarejene komponente, ki povzročajo veliko škode. Na koncu se lahko primeri, da 100 dolarjev vreden nedelujoč čip ohromi 100 milijonov dolarjev vreden helikopter. To je problem, ki se že pojavlja, in letno stane več milijonov dolarjev.Zato so v sodelovanju s podjetjem Applied DNA Sciences pripravili način za zagotavljanje integritete delov. Na legitimno proizvedene komponente nanesejo unikatne DNK-zapise, ki jih pridobijo iz rastlinskih genomov. Tako označene vzorce je v teoriji enostavno mogoče identificirati.

Prisotnost večjih količin DNK je mogoče enostavno zaznati brez laboratorijskih tehnik. Kasneje je v laboratoriju mogoče izvesti podrobno analizo zaporedja DNK, ki zagotovo pokaže, ali je izdelek pristen. Kot pojasnjujejo v podjetju Applied DNA Sciences, so s sredstvi ameriške vojske že uspešno dokazali izvedljivost in delovanje projekta, sedaj pa ga želijo prenesti v prakso. Seveda je mogoče vsako DNK enostavno podvojiti (z verižno reakcijo s polimerazo), a za zdaj upajo, da je ta sicer rutinska biotehnološka tehnika za ponarejevalce predraga.

Uporaba DNK v forenzične namene ni nova. Sprva se je uporabljala za odkrivanje sledov posameznikov (torej storilcev kaznivih dejanj, saj ljudje vse povsod puščamo svojo DNK, še posebej pa pri umorih in posilstvih), kasneje pa se je raba razmahnila. V Aziji se DNK uporablja za označevanje hrane, saj tako zagotovijo, da se prodajajo resnično japonske drage ribe in druge kulinarične specialitete. Pristno hrano označijo s posebej sestavljeno tujo DNK, ki jo je enostavno mogoče prepoznati (tehnologija se imenuje DNA-ink).

   Vir: http://www.slo-tech.com

Serviserji RTV naprav in bele tehnike svetujejo

Na spletu je že dobrih 5 let aktivna spletna stran z naslovom: “Serviserji RTV naprav in bele tehnike svetujejo”.  Ker obisk strani dnevno presega številko 2000 obiskovalcev, smo se odločili, da jo podrobneje predstavimo. Spletna stran je nastala na pobudo večih, med seboj forumsko povezanih serviserjev, ki so želeli s svojimi nasveti in izkušnjami pomagati širokemu krogu uporabnikov tehničnih aparatov, tako TV, video tehnike in drugih aparatov široke potrošnje. V današnjem času, ko razvoj in proizvodnja aparatov široke potrošnje napreduje za marsikoga  z nepredstavljivo hitrostjo, je odziv in zmeda  uporabnikov (predvsem tehnično manj podkovanih),  velika in nemalokrat povsem upravičena.

Stran je sestavljena iz dela na katerem se nahaja portal, ki s svojimi vsebinami nudi za obiskovalce  informacije, nasvete, predloge iz sveta najnovejših tehnologij in odkritij na področju elektronike in računalništva. V nadaljevanju zasledimo tudi “forumski del”, v katerem obiskovalci aktivnim serviserjem zastavljajo vprašanja s katerimi se srečujejo pred nakupom oz. sami uporabi tehničnih izdelkov. Marsikatera vprašanja so zelo zanimiva in se jih splača prebrati, saj se tudi sami večkrat zanjdemo pred enakimi dilemami. Prav tako je zaslediti tudi lokacije posameznih servisov, ter njihove naslove, kar je za marsikoga dobrodošlo in v poplavi raznih vsakodnevnih informacij več kot pohvalno. Opaziti je tudi, da na Facebooku obstaja celo stran “fan club RTV serviserjev”  kar daje slutiti, da želijo biti ustanovitelji prisotni tudi v vse bolj popularnih in že uveljavljenih socialnih omrežjih. Stran razkriva v nadaljevanju zaprti del portala imenovan “forum Elite”, v katerem potekajo debate in izmenjave strokovnih mnenj med posameznimi serviserji.

Najnovejša posodobitev strani pa je, kot je pričakovati glede na svetovne trende povezava na stran “Portala alternativcev”. Stran je več kot dobrodošla, saj govori o izkoriščanju alternativnih virov energije, učinkoviti izrabi energije, ohranitvi okolja in še o marsičem. Na strani so predstavljeni projekti posameznikov, ki so še bodisi v povojih, nekateri pa so že ugledali luč sveta kot prototip in vzbujajo pozornost marsikaterega navdušenca.  Nedvomno zanimivo in pohvale vredno. Več o tej strani pa prihodnjič…

Nakup televizorja

Morali bi vedeti…

TV vedež: Slovarček oznak na televizorjih

                                                                                                                                                                                                                                                           

HDTV, HDMI, LCD, LED, … nakup televizorja še nikoli ni bil tako zapleten.

S spletnih strani in prodajnih prospektov se bleščijo najrazličnejše oznake, za katere se vam ne sanja, kaj pomenijo.

Da ne bi bili prepuščeni na milost in nemilost trgovcev, smo pripravili majhen slovar z oznakami, ki jih boste najpogosteje srečali pri kupovanju novega televizorja.

 

 

 

• LCD: Danes prevladujoč tip televizorjev. Za prikaz slike uporabljajo LCD matrico, ki jo od zadaj osvetljujejo bodisi fluorescenčne sijalke, bodisi LED diode.

• Plazma: Plazma televizorji so tudi ploske oblike, toda za prikaz slike uporabljajo drugačno tehnologijo. Praviloma porabijo več električne energije kot LCD-ji, so občutljivejši za transport ter zaradi “spominskega efekta” niso primerni za dolgotrajno prikazovanje statične slike. Se pa zato po drugi strani lahko pohvalijo z bolj mehko, “filmsko” sliko. Bolje se obnesejo tudi pri predvajanju TV signala standardne ločljivosti.
• LED: Označuje vrsto osvetljevanja LCD matrice v LCD televizorju. V primerjavi s cenejšimi televizorji s fluorescenčnimi sijalkami, imajo televizorji z LED osvetlitvijo boljše kontrastno razmerje, boljšo barvno reprodukcijo ter porabijo manj električne energije.
• HDTV: Kratica pomeni High Definition TV oziroma televizijo visoke ločljivosti. A pozor! V sliki visoke ločljivosti boste lahko uživali le, če je tudi izvor slike v visoki ločljivosti. Slovenski televizijski programi (z izjemo Info TV) kljub temu, da smo že skoraj leta 2012, še vedno oddajajo v standardni ločljivosti. Neredko se zgodi, da so kupci HD televizorjev razočarani, saj je slika standardne ločljivosti na njih videti slabše kot na starem televizorju.
• 1080: Sinonim za “Full HD” oziroma ločljivost 1920 x 1080. Trenutno najvišja komercialno dostopna ločljivost.
• 720: Sinonim za “HD Ready” oziroma ločljivost 720 x 1366. Povprečen gledalec stežka opazi razliko med 1080 in 720.
• i/p: Oznaka za “interlaced” in “progressive”. Običajno jo najdemo zapisano v povezavi z ločljivostjo kot na primer 1080p, 1080i, 720p, 720i. Označuje način osveževanja slike. Pri progresivnem osveževanju se ob vsaki osvežitvi zamenja celotna slika, pri prepletenem (interlaced) osveževanju pa se ob posamezni osvežitvi zamenja le “polslika” oziroma vsaka druga vrstica.
• HDMI: Kratica za High Definition Multimedia Interface. Gre za priključek, ki omogoča digitalni prenos slike visoke ločljivosti ter zvoka. Uporablja se za priklop DVD-predvajalnika, multimedijskega predvajalnika, računalnika, IP TV sprejemnika, ipd.
• DVB-T: Oznaka za sprejemnik digitalnega zemeljskega televizijskega signala. Nanjo bodite pozorni, če televizijski signal sprejemate prek strešne ali sobne antene. Pri tem pazite, da DVB-T sprejemnik podpira format MPEG-4, v katerem se v Sloveniji oddajajo TV programi.
• DVB-C: Oznaka za sprejemnik digitalnega kabelskega signala. Nujen pogoj za sprejem digitalne kabelske televizije.

Vir: dne.enaa.com

Napaka na Sony-evih televizorjih…

Sony vpoklical 1,6 milijona LCD televizorjev Bravia

Sony je objavil vpoklic 1,6 milijona LCD televizorjev Bravia, ker se lahko v določenih okoliščinah nekateri sestavni deli stopijo. Prizadeti so televizorji, izdelani v letih 2007 in 2008, ki so bili naprodaj v Evropi (tudi v Sloveniji) in Združenih državah Amerike.

Za vpoklic so se pri Sonyju odločili po 11 incidentih, za katere se je izkazalo, da je kriva napaka v proizvodnji. Da bi preprečili morebitno nevarnost, so se odločili za splošni vpoklic.

Prizadeti LCD televizorji so bili naprodaj tudi v Sloveniji. Na Sony Slovenija lastnike modelov KDL-40D3400, KDL-40D3500, KDL-40D3550, KDL-40D3660, KDL-40V3000, KDL-40W3000, KDL-40X3000 in KDL-40X3500 pozivajo, naj se obrnejo na njihov klicni center na številki 01 58 81 154, kjer bodo dobili nadaljnja navodila v zvezi z vpoklicem.

 

 

Vir:  http://www.rtv-serviserji.si/